Letenje z ultralahkimi letali je priljubljena in dostopna oblika letenja, ki omogoča uživanje v zraku z manjšo finančno obremenitvijo in enostavnejšimi postopki.

Letenje z ultralahkimi letali je oblika zračnega prometa, pri kateri se uporabljajo majhna, lahka letala, znana kot ultralahka letala. Ta letala so zasnovana tako, da so zelo lahka, z nizko maso in pogosto z enostavnejšo konstrukcijo v primerjavi z večjimi, komercialnimi letali. Namenjena so rekreativnemu letenju, športnemu letenju, izobraževanju pilotov ter za osebno uporabo.

Masa: Ultralahka letala imajo omejeno maso. V večini držav se teža praznega letala, skupaj s piloti in gorivom, ne sme preseči določenega praga (na primer 450 kg v večini evropskih držav).

Enostavnost: Ta letala imajo enostavnejšo konstrukcijo in manj kompleksne sisteme, kar zmanjšuje stroške vzdrževanja in upravljanja.

Nizka poraba goriva: Ultralahka letala so zasnovana za ekonomično porabo goriva, kar pomeni nižje obratovalne stroške.

Dostopnost: Letenje z ultralahkimi letali je pogosto bolj dostopno za širšo javnost, saj je cenovno ugodnejše tako glede nakupa kot tudi vzdrževanja.

Regulativa: V večini držav veljajo posebni predpisi in omejitve za ultralahka letala, ki se razlikujejo od tistih za večja letala. To vključuje zahteve za licence, certificiranje letal in varnostne standarde.

Rekreacija: Letenje za užitek, raziskovanje pokrajin in uživanje v letenju.

Športno letenje: Sodelovanje na tekmovanjih in aerorallyih.

Izobraževanje: Osnovno šolanje pilotov, saj so enostavna za upravljanje in bolj dostopna.

Osebni prevoz: Kratki leti za osebne ali poslovne namene.

Aerovlek: Vse več klubov investira v UL letala za vleko jadralnih letal ter s tem znižujejo stroške svojih operacij.

Nižji stroški lastništva in vzdrževanja.

Manjša poraba goriva.

Enostavnejše upravljanje.

Večja dostopnost za posameznike.

Omejena nosilnost in razpon letenja.

Občutljivost na vremenske pogoje.

Manjše hitrosti in zmogljivosti v primerjavi z večjimi letali.